Slovenski StarCraft: kje smo, kam gremo

StarCraft2 morda ni najbolj popularna računalniška igra na svetu, zagotovo pa velja za eno najbolj prestižnih tekmovalnih videoiger dandanes. Podobno velja tudi za Slovenijo, kjer so najbolj priljubljene igre, kot so Call of Duty, Counter-Strike, League of Legends, Dota 2 in zimzelena serija FIFA. A ravno v StarCraft2 imamo Slovenci trenutno najuspešnejšega in najbolj talentiranega zastopnika, Matica ‘Starbuck‘ Dejaka, ki pri rosnih 16. letih velja za enega največjih potencialov v Evropi. Mislili bi si, da slovensko StarCraft2 sceno razganja na polno, a boljši vpogled kaže povsem drugačno zgodbo.

Kje smo?

Od izida strategije StarCraft2 pa do danes je imela Slovenija vsega skupaj največ 5 omembe vrednih LAN tekmovanj, med katerimi po pomembnosti in prestižu zaradi nagrade (potovanje v Francijo in nastop na velikem finalu ESWC 2011) izstopajo edine slovenske StarCraft2 kvalifikacije za ESWC, ki so potekale že davnega leta 2011. Šele pred kratkim so pri dveh slovenskih ekipah, Team MiA in PwS, organizirali manjša, a zelo zanimiva tekmovanja, na začetku letošnjega avgusta pa smo doživeli prvi pravi BYOC (bring your own computer) turnir na naših tleh, in sicer v Kopru, kjer se je odvijal Offblast LAN 2013. Na žalost pa je število sodelujočih na omenjenih tekmovanjih s časom padalo: na ESWC Slovenia 2011 je bilo 15 tekmovalcev, na MiA Invitational 1 jih je izmed 16 sodelujočih na kraju dogodka igralo le 13, s tem da vstopnine ni bilo, na Offblast LAN pa jih je prišlo skromnih 7. Medtem ima PwS Invitational konstantno 8 tekmovalcev, dogodek pa bolj spominja na manjšo različico družabnega turnirja Home Story Cup, ki poteka dvakrat letno v Nemčiji.

Podobno, če ne še slabši, je padec zanimanja spletnih turnirjih. Za primer bom vzel serijo Starcraft2.si OPEN, ki velja za nekakšno osrednje slovensko tekmovanje v StarCraft2. Januarja 2011 se je odvijal krstni turnir, na katerem je sodelovalo 38 ljubiteljev te strategije. Na drugi izvedbi istoimenskega tekmovanja se je prijavilo 41 igralcev. Tretji je bil največji, saj je sodelovalo kar 60 slovenskih tekmovalcev. Naslednji, torej Starcraft2.si OPEN #4, ki je potekal marca leta 2012, je imel 53 igralcev, s tem da smo bili deležni tudi udeležbe hrvaških igralcev. Peta izvedba, ki je zopet vključevala nekaj igralcev iz sosednje Hrvaške, je imela 48 sodelujočih. Nato pa je izšel dodatek Heart of the Swarm, in danes lahko trdimo, da je scena počasi a vztrajno začela zamirati. Killer Bee Cup, samooklicani prvi slovensko SC2 HotS turnir (uradno in dejansko je bil prej Massacre #1), je zajemal 32 tekmovalcev. Kdaj pa kdaj se vprašam koliko bi bilo sodelujočil na tekmovanju serije OPEN, če bi potekal takoj ob izidu novega dodatka – zakaj? Ker je imel Killer Bee Cup omejitev na 32 prostih mest, a ne glede na vse je Killer Bee Cup prinesel nov val igralcev, kot je naprimer Deumos. V nedeljo, 1. septembra 2013, bi se moral zaključiti Starcraft2.si OPEN #6 – turnir, ki smo ga slovenski ljubitelji te strategije stežka pričakovali, a ta nas je razočaral. Na njem je namreč sodelovalo pičlih 16 (da, šestnajst) igralcev. 9 dvobojev sploh ni bilo odigranih, na desetega (veliki finale) pa še čakamo. Kdaj bo na sporedu, ne ve nihče, a zna se zgoditi, da nikoli. Starbuck, najboljši slovenski SC2 igralcev, ki je po vseh pričakovanjih prišel v finale, dejansko že služi od igranja, in razumljivo ima druge prioritete kot pa igrati na nekem manjšem lokalnem pol-resnem turnirju brez nagrad. Kdo mu lahko zameri?

“Ešport je sestavljen iz treh ključnih stvari: organizatorji, igralci in gledalci”

Zakaj je prišlo do tega?

Razlogov za ubogo stanje je verjetno več in nemogoče je enolično določiti vse dejavnike za stagnacijo. Ešport, kot radi pravimo tekmovalnemu igranju videoiger, je sestavljen iz treh ključnih stvari: organizatorji, igralci in gledalci – in pri StarCraft2 ni nič drugače. Organizatorjev je, resnici na ljubo, vedno več. Sprva je bil tu le ESL Slovenia, ki ni bil ravno najbolj popularen, a dejansko se je nekaj dogajalo. Potem imamo Starcraft2.si, slovensko SC2 skupnost in še danes velja za osrednji forum za vse pristaše te strategije, ki vsake toliko organizira serijo tekmovanj OPEN. Enkrat vmes je slovenski ESL propadel (bolje rečeno je nosilec licence odnehal). Medtem je svojo srečo poizkusil SPID.si – brez večjega uspeha. Nato se je začelo obdobje organizacije Conn.Si, zvrstilo pa se je tudi kar nekaj prej omenjenih LAN turnirjev. Preostalo zgodbo sedaj že poznate.

Potem so tu gledalci. Moramo upoštevati, da je Slovenija majhna država, a hkrati se moramo zavedati dejstva, da je StarCraft2 skupnost kar dobro povezana in informirana o dogajanju na njej. A kljub temu že dolgo nismo videli več kot 30 slovenskih gledalcev, ki bi v živo spremljali takšen ali drugačen dogodek. Obeh BarCraft-ov, ki sta potekala v Kiberpipi, se je udeležilo kar nekaj ljudi, po (ne)uradnih podatkih tam nekje med 40 in 60, a od tega je minilo kar nekaj časa. Za 10. septembra, ko bo Starbuck igral prvi del evropskega tekmovanja WCS Season 3 Premier League, se nekaj obljublja, a več o tem ko bo čas za to (me pa zanima koliko jih bo uspelo priti in v živo v družbi so-ljubiteljev navijalo za slovenskega asa). V času Starcraft2.si OPEN #2, #3 in #4 je prenose v živo gledalo okoli 40 ljudi, če ne še več – če me spomin ne vara.

In ostanejo nam igralci, ki so alfa in omega tekmovalne scene. Brez njih ni konkurence, brez konkurence ni zanimanja, in brez zanimanja ni gledalcev. Čudno, da organizatorji ostajajo.

“Že sedaj lahko povem, da vem za 5 različnih organizacij, ki želijo izpeljati oziroma vključiti StarCraft2 na svoj LAN  turnir do konca novembra.”

Nekaj časa že razmišljam kaj se je pravzaprav spremenilo, da se vedno manj tekmovalcev prijavi na tekmovanja, pa še vedno nisem prišel uganki do dna. Morda dejstvo, da nihče noče izgubljati? Ali pa prevlada Starbuck-a, ki nima konkurence? Je mogoče, da nihče ne želi več igrati te strategije? Se menja generacija – starejši odhajajo, novejše generacija pa ni od nikoder? Mar se ne splača vlagati časa in truda v StarCraft2? Je vse skupaj postalo preveč uradno in resno?

Zna biti, da je nekaj na tem. A dejansko pa ima svojo težo tudi dejstvo, da rekreacijsko tekmovanje v StarCraft2 ne da toliko užitkov in zadovoljstva, če seveda posameznik nima možnosti za končni uspeh, in to je po moje največja razlika med ešportom in športom. Ne glede na rezultat si po rekreacijski košarki ali nogometu s kolegi zadovoljen, ker si se zmigal, spotil in natekel. Enako velja za tenis, kjer nimaš soigralcev (podobno kot v SC2). Če pa preždiš nekaj ur za računalnikom in sam nažigaš neko strategijo, vedoč, da nimaš šans za odličje, moraš imeti res veliko ljubezni do te igre, ali pa veliko motivacije postati boljši, kajti na koncu dneva nisi naredil praktično ničesar.

Že res, da StarCraft2 izboljušuje marsikaj: potrpežljivost, planiranje, doslednost, hitre odločitve, hand-eye koordinacija, refleksi, a za to je dovolj ura ali dve ladder-ja na dan. O ladder igrah pa ne mislim izgubljati besed, je pa zadevo dobro ubesedil indigo, rekočl: “Privlači me druženje s slovenskimi igralci SC2, ki je del vsakega tekmovanja – tega na ladderju ne moreš doživeti, ladder je neoseben.

Bolj kot vse to me fascinira, da uspeh Starbuck-a ni motiviral preostalih igralcev, da bi več trenirali, se izboljšali in ciljali na npr. Grandmaster lestvico – morda vsi tega res niso zmožni, a prepričan sem, da bi ob dovoljšnjem treniranju in pomoči drugih (kot je npr. Starbuck) komu le uspel ta podvig. A to še ni vse! Tekmovanj je tudi mnogo mnogo več kot kadar koli do sedaj (no ja, ESL jih je sicer res da šopal, a brez nagrad in brez nekega globjega smisla), a očitno igralce to ne gane preveč. Tudi LAN-ov je bilo in bo kar nekaj: seriji PwS in MiA Invitational ter Offblast, če naštejemo le pretekle v roku leta. Že sedaj lahko povem, da vem za 5 različnih organizacij, ki želijo izpeljati oziroma vključiti StarCraft2 na svoj LAN  turnir do konca novembra. Koliko se jih bo na koncu odločilo za to, ne vem in se mi ne sanja – pustimo se presenetiti. A kaj kmalu se lahko zgodi, da ‘laična stroka‘ obupa nad našo prestižno strategijo, in ostaneta nam le še PwS in MiA.

Še ena razlaga, pa naj bo še tako za lase privlečena, se nekako vrti okoli dejstva, da nihče noče izgubljati. In da se to potem objavlja v obliki statistike v javnosti – morda si vsi tega ne želijo. Je slovenski ELO rating napaka ali zanimivost? Nihče noče biti slab, še posebej ne na ‘uradni’ lestvici. Kdo bi vedel…

“A upam si tudi trditi, da igralci še nikoli niso bili tako dobri, kot so danes.”

Kam gremo?

Če slovenska StarCraft2 scena zamre, bodo organizatorji, kot so Conn.Si in preostali nadobudneži, preprosto šli na kakšno drugo igro. Forumi bodo ostajali, povezana scena tudi, le veliko manj bo dogajanja. Sodeč po vsem napisanem z lahkoto trdim, da še nikoli ni bilo tako malo slovenskih igralcev, ki so se aktivno udejstvovali na tekmovanjih. A upam si tudi trditi, da igralci še nikoli niso bili tako dobri, kot so danes. Ne samo Starbuck, tudi ostali so izboljšali svoje razmišljanje, svojo mehaniko in dorastli kot tekmovalci. No, vsaj tisti, ki dajo nekaj na to.

Zaenkrat tekmovanja ostajajo, nagrade so večje kot kadar koli do sedaj, vložki pa dejansko podobni; če imaš ljubezen, voljo in motivacijo, igraš na polno, sicer pa ne. Tisti, ki radi igrajo, igrajo. Tisti, ki radi tekmujejo, tekmujejo. Ter tisti, ki radi gledajo, lahko gledajo. Na koncu pa bodo igralci tisti, ki bodo posredno odločali o direkciji, ki jo bo ubrala slovenska SC2 scena. Če nihče ne pride na BYOC LAN, potem si ga očitno ne želijo. Če nihče ne želi plačati prijavnine v višini €10-€20, potem se vam ne zdi vlagati v sceno. A če kljub temu nihče noče igrati na spletnih tekmovanjih … kaj potem scena govori?

Za odgovore in boljši vpogled v zadevo sem se obrnil na nekatere slovenske StarCraft2 igralce, ki so bili pripravljeni deliti njihova mnenja z menoj. Zakaj igrajo, kaj jih privlači in kaj odbija.

Že prej omenjeni indigo, ki redno in aktivno spremlja dogajanje na slovenski in mednarodni sceni, je povedal:

Privlači me druženje s slovenskimi igralci SC2, ki je del vsakega tekmovanja – tega na ladderju ne moreš doživeti, ladder je neoseben. Če bi hotel vložiti več časa v SC2, bi moral vsaj končati fax najprej, ker le ta poleg pomanjkanja časa prinaša tudi določen stres. In stres, ki ga nalagajo obveznosti, je večji faktor, ki pripomore k neigranju, kot pa sam čas – čas se vedno najde, stresen dan pa zahteva igro, kjer ti ni treba biti “prisoten” v 100 odstotkih. SC2 igram, ker je najbolj dinamična in odzivna strategija, kar jih poznam. Najlepše “teče”, je pa tudi zahtevna, kar iščem pri vseh igrah.

Na vprašanje zakaj se vedno manj ljudi prijavlja na SC2 tekmovanja v Sloveniji, je dejal:

Lahko zgolj ugibam, ampak verjetno za to, ker so se začele pojavljati prevelike razlike med igralci in tako samo še kakšni trije (zergi) zmagujejo povsod. Ne more pa biti to celoten razlog – nekaj je pomoje tudi na tem, da morda delujejo preveč “uradno” in premalo sproščeno, kar je naša scena bila navajena. Morda se motim, ampak na forumu se nasploh bolj malo sodeluje, potem pa se kar naenkrat pojavi tekmovanje, o katerem ne vedo igralci nič, razen kar je napisano v announcementu. Morda je potrebnega več direktnega stika z igralci in forumaši, več pogovora o tekmovanjih, pa tudi o drugih stvareh, da se jim približa.

Grimmjow je eden novejših obrazov na slovenski sceni, in kot kaže je tudi eden najbolj motiviranih pri nas:

Starcraft 2 sem začel igrati kak mesec po izidu HotS-a. Najverjetneje ga igram zato, ker ponuja največji izziv od katerihkoli iger do zdaj, ki sem jih igral. Privlačijo me seveda tudi nagrade, ampak ni pa to največji motivator, kot sem že rekel me bolj privlačijo izzivi in kaj lahko dosežem. Vlagam kolikor lahko v SC2, vendar pa imam punco ter obiskujem faks, kar zahteva precejšjno mero časa.

A74c0r ali eLephaNt, eden izmed vidnejših in glavnih akterjev pri organizaciji Conn.Si in ekipi Team MiA, pravi:

Privlačijo me pač tekmovalnost, konkurenca, zanimivost/raznolikost (v smislu da je vsaka igra zgodba zase), tiste bolj uspešne igralce pa tudi nagrade. Odbija me neresnost več ali manj celotne slovenske scene. SC2 pa igram zato, ker se mi zdi najboljša strategija vseh časov, in po mojem osebnem mnenju top3 igra EVER (poleg CS-ja pa WOW-a). Več časa v igranje bi pa vložil, če bi bil 5-10 let mlajši – začel sem prepozno, pr 24. letih, in nisem bil navajen na “quick/fast APM” videoiger, sedaj sem pa za vse skupaj že mal prestar.”

Še najbolj zgovoren pa je bil eonus, ki ga slovenska StarCraft2 skupnost priznava za prvega slovenskega bonjwa, in prav njegov odmik od scene je bil velik udarec za slovenski StarCraft.

Če me karkoli privlači k tekmovanju v SC2, je to da je igra zelo kompetitivna in imaš vedno nekoga, ki je boljši od tebe. Vedno bo ena oseba, ki ti bo delala težave. Offline eventi so morebiti zelo zanimivi in lahko nekomu spremenijo način življenja, glede na to da prepotujejo veliko sveta. od tekmovanja me odbija to, da ti nikoli ni garantirano, da boš kaj dosegel, četudi igraš 10 ur na dan. Problem pride, ko potrebuješ denar za vzdrževanje življenja, ki ga s progaming-om zelo težko dobiš, če pa, pa postaneš bogat. Prevelika denarna razlika je med prvakom in tistimi, ki so recimo top16. Konec koncev ni dovolj, da imaš za igro veliko ljubezen če ti je ta ne vrne nazaj,

pravi eonus in dodaja:

Drugi [problem] je monotonost igre in skill-ceiling. Kot igralec imam zelo malo možnosti, da sem dober v nečemu kar nekdo drug ni. To se še posebej vidi na visokem nivoju (GSL, WCS), kjer zelo težko razločiš igralca znotraj ene rase. Če ne bi vedel imena, ne bi nikoli ugotovil, da je to ravno on. Moja poanta? Igra je mehanično prelahka za igralca in prehitro pride do 200/200 supply cap-a. Ampak lahka igra je dvorezni meč, ker je tudi tvoj nasprotnik na istem kot ti. Ker sem zelo mehaničen igralec, nisem imel podobnih možnosti kot v Brood War-u [StarCraft1] in sem bil prisiljen igrati na drugačen način, ki ga nisem maral.” Na vprašanje zakaj misli, da se vedno manj slovenskih igralcev udeležuje tekmovanj, je odgovoril: “Razlogov za padec je več. Lahko so prezaposelnost, neinteres za igro, frustracija od igranja, itd. Mislim da je problem z aktivnostjo tudi povsod drugje. padec aktivnih igralcev je viden po vseh regijah, tako da lahko generaliziram. Zdi se mi, da v sc2 zelo težko prideš, že zaradi tega, ker je pay2play. V trenutnem svetu je veliko free-to-play iger, kot so dota2 in LoL, ki so veliko bolj odprte in imajo manjši individualni skill-ceiling, pa tudi team igre so trenutno veliki trend. Seveda pa ne smemo pozabiti o gori ki jo mora novinec preplezati da sledi trenutnem stanju stretgij. Mislim, da ladder sistem tudi prispeva, saj je zelo brutalen in se počutiš kot osamljenega v publiki. Tekmovanjam v Sloveniji ne sledim, tako da težko odgovorim na to temo. Ker novincev ni, tudi ni koga da bi nadomestil igralce, ki so se ‘upokojili’ od StarCraft2 scene, vsaj v Sloveniji ne.”

Zanima me, kako dolgo bo to še trajalo, vsa ta tekmovanja in vse te objave dogodkov, in kakšen bo končni razplet te pereče teme. Da bi slovenski StarCraft2 umrl, bi bila velika škoda, a stvari se morajo tako ali drugače spremeniti, o tem ni dvoma. Nenazadnje pa bodo odločali igralci in nihče drug.

Vi imate moč.

Comments

comments